Del utrjenega zapornega sistema v vojni krajini Claustra Alpium Iuliarum so Rimljani zgradili tudi na območju današnje Rakitne. Z njim so zavarovali strateško občutljiv prehod čez sedlo Vrh prezida med hribom Avšnik (930 m) in Novaško goro (998 m), koder je verjetno tekla stranska cesta iz ljubljanske kotline proti razpotjem ob Cerkniškem jezeru.

Zaporo so zastavili sredi severozahodnega pobočja Avšnika, pod prepadno in široko razgledno Jerebičjo skalo, jo speljali po sprva blagem in nato strmem spustu v močvirno dolino potoka Resnik in naprej čez težko prehodna južna pobočja Novaške gore in na njen vrh, kjer so jo sklenili v skalah z ledinskim imenom Brinjevec. Vanjo so ujeli vsa pota čez sedlo.

Danes je zapora prepoznavna kot gosto porasel greben, okoli 6 m širok in okoli meter in pol visok. V njem je, obsut z ruševinami, še do višine okoli 1,20 m ohranjen zaporni zid.

Nekoč je bil to mogočen, vsaj štiri metre in pol visok in 1,20 m debel zid, ki je kraljeval in se belil nad obsežnimi in preglednimi čistinami. Te so vojaški posadki omogočale nemoten nadzor nad dogajanji v bližnji okolici zapore in, če bi bilo potrebno, tudi učinkovito branjenje. Morebitne napadalce so iz zidu morala doseči vsa takrat znana metalna orožja – kopje, sulica, puščica ali izstrelki iz katapulta. Z vrha Novaške gore ali Avšnika so se vojaki lahko ozrli daleč naokoli, tudi do posadk na sosednjih zaporah na Pokojišču in Selu pri Robu.

Za gradnjo zapornega zidu in dveh stolpov v njem so Rimljani uporabili lokalni lomljeni, neobdelani apnenec, za vezivo pa kakovostno apneno malto. Postavili so ga na nekoliko širši temelj ter ga na notranji (zahodni) strani utrdili še z zidanimi oporniki. Ti so bili dolgi 2,5 m, debeli dober meter in postavljeni v razmiku po 4,50 m. Po njih je bil speljan tudi lesen obhodni mostovž. Les, ki so ga v obilju uporabili še za dogradnjo in kritino stolpov, za morebitne palisade pred zidom, za žganje apna, za kurjavo in nenazadnje za signalne ognje, so pridobili najprej s pripravo terena za postavitev zapore in nato z vzdrževanjem dostopov in čistin ob njej.

V zaporni zid so na najbolj razglednih mestih vgradili dva v tlorisu kvadratna (4 x 4 m), v višino pa večnadstropna stolpa: enega na robu, kjer se zložno pobočje Avšnika prelomi v strmino nad dolino potoka Resnik, drugega pa na pobočju Novaške gore, kjer je bila skozi zaporo speljana cesta. Utrjena, 2,5 m široka vrata naj bi bila tudi v dolini potoka, saj je možno, da je tudi tam skozi zaporo peljala pot.

Rimsko zaporo na Rakitni so v svojih delih opisovali številni raziskovalci, v njena nedra pa sta zakopala le dva arheologa. Najprej leta 1916, med prvo svetovno vojno prof. dr. Walter Schmid iz deželnega muzeja Joaneum v Gradcu, nato pa na istem mestu leta 1962 z arheološko študentsko ekipo in dvema domačima fantičema še prof. dr. Josip Klemenc s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Takrat je bil odkopani, 17,5 m dolgi odsek zidu ohranjen še do višine 1,20 m, obrambni stolp pa do 1,80 m. Arheoloških predmetov niso našli, so pa zid po preučitvi načina njegove gradnje in dimenzij narisali in opisali. Žal se ta dokumentacija ni ohranila. Prof. Klemenc je načrtoval obnovo obeh odkopanih odsekov zidu, zato ju takrat niso zaščitno zasuli. Do obnove pa ni prišlo in tako odkopani zid pospešeno načenja zob časa.

Vir: Učna pot Rakitna: Zaporni zid »Cvinger« – Tu so Rimljani branili Italijo