Rastline vsebujejo bogato zbirko zapletenih organskih spojin, ki jim omogočajo uspevanje v življenjskem okolju. Varujejo jo pred visokimi in nizkimi temperaturami, ultravijolično in močno vidno svetlobo, sušo, pomanjkanjem hranil, objedanjem in patogenimi mikroorganizmi. Rastlinski in človekov organizem sta si na ravni celic zelo podobna, zato tudi ljudje s pridom izkoriščamo učinkovine, ki jih proizvajajo rastline za svoje delovanje.

Zdravilne učinkovine dosežejo namen, če je njihov odmerek ravno prav velik. Premajhni ali preveliki odmerki nimajo zdravilnega učinka ali so celo škodljivi. Tudi sočasno delovanje različnih učinkovin lahko povzroči neželene učinke. Rastline pogosto obenem vsebujejo zdravilne in strupene učinkovine, zato je potrebno pretehtati tveganje, ki ga prinaša vnos teh snovi v telo. Tudi tu nam narava sporoča, da bodimo pri uživanju pripravkov zdravilnih rastlin zmerni in preudarni.

Ocenjujejo, da na našem planetu živi med 10 in 13 milijonov vrst organizmov, od teh jih poznamo le 1,6 milijona. Zdravilnih učinkovin v rastlinskem svetu je torej nešteto, njihova sestava in mehanizmi delovanja pa so zaradi zapletenosti malo raziskani. Celo učinki sestavin kamilice, ene od najbolje preučenih zdravilnih rastlin, niso popolnoma dognani. Uničevanje rastišč in škodljive snovi, ki jih človek sprošča v okolje, povzročata izumiranje rastlinskih vrst, ki je danes 10 do 100 krat hitrejše kot v zemeljski zgodovini. Z izumiranjem vrst izginjajo tudi neodkrite zdravilne učinkovine, ki bi lahko pozdravile marsikatero bolezen. Klišejska filmska zgodba o zdravilu proti raku, ki mu preti nepovratno uničenje, je veliko bližje resnici, kot bi želeli verjeti.

Rakitna je planota z veliko biotsko pestrostjo, kjer uspevajo številne zdravilne rastline. Nabirajmo jih etično, torej ne potrgajmo vseh na enem mestu, ampak na več mestih po malo.

Marca po jasah in ob gozdnih poteh nabiramo cvetove lapuha (Tussilago farfara), trobentic (Primula vulgaris) in vijolic (Viola spp.). Lapuhove pripravke uporabljamo za zdravljenje dihalnih in žrelnih poti ter prehladov. Čaj iz cvetov trobentice blaži nespečnost in pomirja, koreninski in listni pripravki pa zdravijo katarje, blažijo kašelj in pomagajo pri odvajanju škodljivih snovi iz telesa. Trobentice so tudi zanimiva popestritev za raznovrstne solate. V ljudskem zdravilstvu dišečo vijolico uporabljajo za zdravljenje bolezni dihal, črevesnih vnetij in kožnih obolenj, kot je luskavica. V tradicionalnem zeliščarstvu vijolica velja kot dopolnilna pomoč pri zdravljenju nekaterih vrst raka, novejše laboratorijske raziskave to potrjujejo, saj rastlina vsebuje spojine, ki zavirajo rast tumorjev.

Spomladi nabiramo liste robide (Rubus fruticosus) in gozdnih jagod (Fragaria vesca). Robida je iz antičnih časov poznana kot zdravilna rastlina z razkuževalnim učinkom. Pomaga pri vzdrževanju sladkorne bolezni, ker spodbuja izločanje inzulina. Z listi robide se prehranjujejo številne živali, od gosenic do jelenjadi in paličnjakov, plodovi pa teknejo številnim sesalcem. Jagode vsebujejo precej železa, zato so jih od nekdaj priporočali pri slabokrvnosti, pomagajo pri bolezni jeter in ledvic, proti revmi in protinu. Jagode naj bi slovitega botanika Carla Linneja ozdravile protina.

Na suhih in sončnih gozdnih obronkih nabiramo šentjanževko (Hypericum perforatum) in materino dušico (Thymus vulgaris). Šentjanževka cveti na god sv. Janeza konec junija. Rastlino so v zdravilstvu cenili že Stari Grki in Rimljani, njena uporaba pa se do danes ni zmanjšala. Sodobne raziskave namenjajo pozornost blagodejnemu učinku šentjanževke na depresijo in tesnobo. Šentjanževka namočena v olju pomaga pri celjenju opeklin, ker spodbuja obnovo tkiv, jo uporabljajo za masiranje pri raznovrstnih težavah s sklepi. Materina dušica ali timijan deluje kot protimikrobno in protiglivično sredstvo, odpravlja dihalne in prebavne težave, artritične bolečine in išias, uporablja se za začimbo. Stari Egipčani so jo uporabljali kot sredstvo za balzamiranje trupel.

Na mokrih travnikih uspevata zdravilna strašnica (Sanguisorba officinalis) in srčna moč (Potentilla erecta). Manj poznani zdravilni strašnici ljudsko zdravilstvo pripisuje učinkovitost zoper različna krvavenja, denimo iz zlate žile, debelega črevesa, maternice in ledvic. Srčna moč ali petoprstnik, čeprav edini s štirimi venčnimi listi namesto s petimi, vsebuje zdravilne snovi, ki se uporabljajo pri vnetjih dlesni, žrela in grla, prebavil, jeter in ledvic, za zdravljenje ran in hemoroidov. Koreniko uporabljajo za izdelavo grenčic.

Na gojenih travnikih vse poletje nabiramo rman (Achillea millefolium) in ozkolistni trpotec (Plantago lanceolata). Rmanovi pripravki blažijo krče in delujejo protivnetno, zato jih priporočajo pri prebavnih in menstrualnih težavah. Trpotčev sirup pride prav v zimskem času ob vnetju dihalnih poti. Pri vnetju dihal si lahko pomagamo tudi sirupom smrekovih vršičkov ali čajem materine dušice.

V svetlih gozdovih spomladi cveti čemaž (Allium ursinum), ki ga uporabljamo za zniževanje krvnega tlaka in holesterola, lajšanje ateroskleroze ter kot preventivno sredstvo, ki zavira nastanek krvnih strdkov. Čemaž je zaradi prijetnega okusa in arome, ki spominja na česen, priljubljena sestavina za juho ali pesto. Pazimo, da ga pri nabiranju ne zamenjamo s strupeno šmarnico.

Zdravilne učinkovine niso omejene le na zeli, pač pa lahko nabiramo tudi dele grmovnic in dreves. Sirup iz smrekovih vršičkov (Picea abies) pomirja kašelj in razkužuje dihalne poti. Lipovo cvetje (Tilia platyphyllos in cordata) po ljudskem izročilu pomirja, blaži migrenski glavobol in zmanjšuje krvni tlak. Brezovi pripravki (Betula pendula) so diuretik, torej lajšajo izločanje seča, v kozmetiki jih uporabljajo za stimulacijo rasti las. Bezeg (Sambucus nigra) vsebuje učinkovine, ki spodbujajo delovanje znojnic in pospešujejo izločanje seča, cenjen je za zdravljenje vnetij, vročine.

Več podatkov na internetu.