Gozdarstvo nekoč in danes

Od sekire, živinske vprege in splavov do strojne sečnje

Od sekire, živinske vprege in splavov do strojne sečnje

Človek je z gozdovi povezan že od nekdaj. Razlika v učinkovitosti gozdarskih del v preteklosti in danes pa je ogromna zaradi uporabe različnih delovnih sredstev, orodij in načinov spravila lesa.

Spravilo in vleka lesa sta bila vselej povezana z načinom sečnje. V preteklosti so drevesa največkrat podirali s sekiro. Leta 1759, v času cesarice Marije Terezije, so državne oblasti priporočile, naj se pri podiranju drevja uporablja žaga. Glede na debelino drevja so uporabljali eno- ali dvoročne žage, ki so jih postopno izboljševali, da so se med seboj razlikovale predvsem po obliki in funkciji zob. Robidnici, ki je imela vse zobe enake, trikotne, je sledila amerikanka, ki so jo prinesli delavci ob vrnitvi iz Amerike, tej pa kordunka, ki je imela več vrst zob za rezanje in izmetavanje žaganja.

Način spravljanja lesa s poseke do žage ali skladišča je bil odvisen od sortimenta, časa spravila, zlasti pa od lege in oblike tal. Iz gozdov, ki so težili k tekočim vodam, so les večinoma splavljali po potokih in rekah do žag, skladišč, cest ali železnice. Iz rakiških gozdov so veliko lesa, zlasti drv, plavili po reki Iški in Zali. Les v obliki hlodov in klafter so zvlekli do struge in ga zložili v velike skladovnice za podpornimi koli. Ob visoki vodi po jesenskih deževjih ali spomladanski odjugi so kole spodnesli, da je les zgrmel v deročo reko in plul do Iške vasi, kjer so ga prestregli leseni piloti, na gosto zabiti v dno struge. Po njih se ta kraj še danes imenuje Grabljice. Med potjo je marsikateri kos obtičal. Da so ga z dolgim drogom in kavlji spravili naprej, je bilo treba tudi do ramen v vodo. Ker ljudje niso znali plavati, voda pa je bila deroča in pogosto ledeno mrzla, je bilo plavljenje lesa življenjsko nevarno delo. Pri Grabljicah so les bodisi naložili na vozove, bodisi zvezali v splave in jih po Ljubljanici spustili do Ljubljane, včasih pa celo po Savi do Zemuna pri Beogradu, kjer je bila avstrijska meja. Rakiška drva naj bi bila med Ljubljančani visoko cenjena, saj so med plavljenjem potemnela in so zato nekoliko spominjala na oglje.

V teh krajih so les spravljali in prevažali tudi s pomočjo živine. Za to so uporabljali konje in vole. Težke, delovne konje, ki so jim rekli hladnokrvni konji, so največkrat kupovali v Slavoniji, Đakovu in Bjelovarju, ter v Krškem. Vozniki vozov so se imenovali furmani. Od konca 15. stoletja je bilo furmanstvo pomembna dejavnosti kmečkega prebivalstva. Prometnica za transport lesa iz rakiških gozdov je bila »jamborna cesta«, na kateri pravkar stojite. Bila je položnejša, z manj ovinki in zato tudi primernejša za prevoz dolgih ladijskih jamborov. Poleg jamborov so v pristanišča vozili tudi ladijski les za druge potrebe (kobilice, bordonali itd.) ter pridelke in izdelke iz bližnjih in bolj oddaljenih krajev.

V okolici Rakitne so pred dobrimi 100 leti posekali 70-metrsko jelko. Iz nje so stesali 64 m dolg srednji jambor za trojambornik slovenskega ladjarja Henrika Angela Jazbeca iz Trsta in ga v enem kosu po »jamborni cesti« s pomočjo 8 parov konj ali volov prepeljali do tržaške ladjedelnice Sv. Marko.

V drugi polovici prejšnjega stoletja se je delo v gozdu močno spremenilo. V začetku 60. let so zaropotale prve motorne žage. V primerjavi z današnjimi so bile okorne in težke ter zaradi močnega tresenja tudi škodljive za zdravje. Dolgo priljubljena kontra štilarca je na primer tehtala 15 kg in je spodnesla marsikaterega le za trenutek neprevidnega sekača. Kljub temu so bile motorne žage hitro sprejete, saj so za nekajkrat povečale učinke pri delu. Prvi traktorji so zahrumeli v 70. letih in iz gozdov izrinili vole in konje.

V začetku 21. stoletja so v Sloveniji začeli uvajati strojno sečnjo, ki je skorajda odpravila fizično delo v gozdu in močno pomnožila učinkovitost. Stroj za sečnjo je nadomestil celo četo sekačev. Danes strojnik iz kabine stroja z ročicami krmili podiranje, obvejevanje in razrez drevja na primerne sortimente. Les se do cest spravlja z zgibnimi polprikoličarji z vgrajeno nakladalno napravo. V Rakitni najnovejša gozdarska mehanizacija doslej še ni bila uporabljena, a verjetno bodo motorne žage kmalu postale zgodovina.

Zasek s sekiro med ročnim podiranjem drevja
Ostanki grabelj za prestrezanje hlodov v Iškem vintgarju
Stroj za sečnjo v akciji
Zemljevid krajev ljudskega izročila o jamborni cesti
Spravilo lesa s pomočjo konjev (foto: Janez Levstek)

KAJ IMAJO SKUPNEGA JAMBORI IN RAKITNA?
a) PO RAKIŠKEM JEZERU SO SE VOZILI Z JADRNICAMI.
b) IZ RAKIŠKIH GOZDOV SO V TRST VOZILI LES ZA JAMBORE.
c)V PRETEKLOSTI JE NA OBMOČJU DANAŠNJEGA JEZERA NASEDLA JAMBORNICA.

5. DEL BESEDNE SESTAVLJANKE: LEP

Zgodilo se je pred 120 leti

REKORDNI JAMBOR – vrhunski podvig rakiških furmanov

Vihar je novembra leta 1893 pri Belearih močno poškodoval eno najlepših jadrnic v Sredozemlju, ki je bila v lasti enega najpremožnejših tržaških Slovencev, ladjarja Henrika Angela Jazbeca. Ladja je bila zelo poškodovana, odlomljen je bil tudi glavni jambor. Jadrnico

so le zasilno usposobili in jo odpeljali v matično pristanišče v Trstu. Preden se je jadrnica vrnila, je Jazbec začel iskati nov jambor. Od okrajnega gozdarja v Ljubljani je izvedel za mnenje rakiškega logarja, da bi tak jambor lahko dobili v gozdu kmeta Janeza Opeke, Jurčnikovega, v Rakitni 44. 15. decembra se je pri Opeki oglasil sam gospod Jazbec. Po uspešnih pogajanjih je orjaška hoja naslednji dan padla v dolini pod Selanom.
Čez sedem dni je bila hoja okleščena in olupljena. Jambor je bil presenetljivo dolg (kar 64 m) in je imel več kot 9 kubičnih metrov. Vsi Rakičani so hodili gledat to hojo kot nekakšen čudež. Zaradi izjemnih mer so se začela ponovna pogajanja. Dogovorili so se, da bo kupec plačal običajne stroške tovornine in pa še vse dodatne vprege od Cerknice do Sežane. Najtežji del, do Cerknice, pa je šel v breme kmeta Opeke. Kar tri dni so rabili, da so jambor pripeljali v vas. Dobili so štiri preme na zelo visokih kolesih, kajti jambor se ni smel drgniti po tleh. Od Rakitne do Bezuljaka so rabili kar 2 dneva, na kolesa so nataknili grobe sani. V strmino je deblo vleklo kar 8 parov volov, pomagalo pa je več kot 30 Rakičanov. Do Cerknice je nato šlo lažje. Za ta del so rabili le pol dneva. Proti Rakeku so nato vlekli z šestimi pari konj. Težave so bile pri železniškem podvozu, kjer je pri odmikanju pomagalo kar 40 ljudi. Do Planine je šlo nato gladko. Cesta čez Kačje Ride je preveč ovinkasta in zato so peljali čez Graben proti Strmici, tam so zopet uporabili vole. Za odsek od Planine do Studenega so porabil ves dan in še del noči. V Studenem so nato tudi prespali. Naslednji dan so vsi prebivalci pomagali pri prevozu skozi vas. V neki ožini med hišami pa se je jambor zagozdil. Odbili so del vogala hiše, da so lahko prišli skozi. To se menda vidi še danes. Do Belskega so nato vlekli s šestimi pari konj, čez Vrh v Landol pa so zopet uporabili vole, ravno tako pa tudi na klancu pri Senožečah.
Po dolgih tednih napornega potovanja je 24. januarja 1894 jambor prispel v ladjedelnico Svetega Marka. Ljudje so stali vse od vhoda v Trst do ladjedelnice. Tako ogromnega jambora tudi Tržačani niso še videli. Več dni pred prihodom konvoja v posamezno vas na poti so prispele govorice o jamboru, vsepovsod so ga imenovali pošast. Govorice o neznanskem jamboru pa so bile zelo žive še desetletja po dogodku. Rakičani so se nato vračali domov, nekateri z vlakom do Ljubljane, večina pa s konji. Ko so prespali v Bajti, stari furmanski gostilni pri Senadolicah, so bili zelo dobre volje. Seveda so ga imeli malo tudi pod kapo. Govorili so, da so peljali jambor za prekrasno ladjo, po angleško se je imenovala Beechdale, kar pomeni bukova dolina. Nekdo pa je Rakičane naplahtal, da se jadrnica imenuje Bitch Dale ali Kurbja dolina in ko so se vračali domov, so to ime razstrosili po vseh gostilnah ob poti. Jambore so vozili v Trst še vse do leta 1937, prihajali pa so iz Blok, Sodražice in Cerknice. Dolgi so bili večinoma do 35 metrov, največ pa do 50 metrov. Prevoz rakiškega jambora je bil rekorden in prvovrsten podvig rakiških fumanov, ki ne sme oditi v pozabo.

Članek je bil objavljen v Barjanskem listu novembra 2013. Povzet je po članku Miroslava Pahorja »Pot nekega jambora«, v: Informator Splošne plovbe Piran, let. XXII, št. 3, avgust 1981, str. 43-49.

Besedilo: Darko Jerina

Avtorja besedila: Saša Rus in dr. Klemen Jerina | Foto: Muzej novejše zgodovine Ljubljana (1-4), G. Kovačič (3), V. Marin (5) | Karta: I. Hajnal, vir: “Po jamborni cesti…v mesto na peklu” (2)