Travna ruša je sestavljena iz travne monokulture, iz mešanice trav ali iz mešanih sestojev trav, metuljnic in drugih zeli. Travinje delimo v štiri tipe: močvirski, nižinsko-dolinski, hribovsko-višinski in planinsko-alpski. Vsak ima z vidika intenzivnosti proizvodnje krme svoje prednosti in pomanjkljivosti.

Travinje na ozemlju Slovenije je pretežno posledica kmetovanja. Brez človekove dejavnosti bi pokrajino pokrival gozd. Kar 75 % kmetijskih zemljišč pa se nahaja na območjih omejenih možnosti kmetovanja. Kljub temu so v preteklosti gozdove zaradi potreb po hrani izkrčili. V zadnjih 60 letih ljudje opuščajo rabo travinja in ga prepuščajo zaraščanju z grmovjem in pionirskim gozdom. Eden glavnih vzrokov za to je rudninska izčrpanost prsti in vse manjše pridelovalne zmogljivosti travinja. S pravilno rabo travinja pa se kakovost tal lahko ohranja ali celo izboljšuje. Drugi vzrok za opuščanje travinj je relief, ki na strmem ali močno razgibanem terenu onemogoča košnjo s pomočjo mehanizacije.

Z načini kmetovanja, ki so bili vpeljani pred 200 in več leti, danes v hribovitem svetu in na krasu ni več mogoče obvarovati travinja pred zaraščanjem. Časi številčne in poceni delovne sile za ročno košnjo in spravilo sena so minili. Verjetno najlažjo možnost za ohranjanje travinj in s tem kulturne krajine na slabših kmetijskih zemljiščih danes predstavlja paša.

Pri paši živali same uporabijo svoj pogonski in žetveni sistem in sočasno pognojijo tla, medtem ko je za pripravo krme za hlevsko rejo potrebno potrošiti precej več človeške delovne sile, goriva in mineralnih gnojil. Pri reji prežvekovalcev sta pomembni količina in kakovost krme. Predvsem slednja je pri pašni reji bolj pomembna kot pri hlevski, saj lahko v hlevu kakovost voluminozne krme nadomestimo z večjim odmerkom močnih krmil. Med pašo žival odbira zelinje selektivno, medtem ko ga košnja odstrani v celoti. Kadar je ruša raznovrstna, selektivna paša omogoči večjo proizvodnjo na posamezno žival. Paša vpliva na pestrejšo rastlinsko sestavo ruše, saj z obtrgovanjem in gaženjem zmanjšuje tekmovalno sposobnost grmovju, ki zasenčuje nižje rastlinske vrste. Te so bolj odporne na pašo zaradi hitrejše obnove asimilacijskega tkiva.

Nekatere zeli, predvsem metuljnice, ki so pomembne zaradi vezave dušika iz zraka, za razmnoževanje potrebujejo prilagojen režim paše. To dosežemo z razdelitvijo zemljišča na čredinke, po katerih prestavljamo živali tako, da utegnejo bolj občutljive rastline razviti plodove ali semena. Pri paši na strmih pobočjih je to najpreprostejša metoda za širjenje manjkajočih rastlin v ruši.

Pri upravljanju travinja smo se v Sloveniji v preteklosti preveč zgledovali po zahodni Evropi. Na raznolikost oblik travinja in na razdrobljenost parcel smo zato gledali kot na ovire pri povečevanju proizvodnje. V zadnjih 15 letih se je odnos do zaraščajočih se kmetijskih zemljišč (travnikov, pašnikov in njiv) spremenil. Tudi sedanje podnebne spremembe so v prid paši. Ta se lahko podaljša v jesen in v začetek zime, v nekaterih delih Slovenije pa lahko govedo celo prezimi na prostem.

Ohranjanje travinja je pomembno zaradi samooskrbe s hrano in zaradi ohranjanja mozaičnosti krajine. Travinja marsikomu predstavljajo najpomembnejši element kulturne krajine in njenega mozaičnega videza. Ostale kategorije, kot so njive, vrtovi, sadovnjaki ali vinogradi, se nanj navezujejo.