Nahajamo se na predelu z ledinskim imenom Črtež. Travnik, ki ga vidimo pred sabo, je značilna oblika kmetijske rabe zemljišča v hribovitem svetu. Pravimo mu »senožet« (v rakiškem narečju »snožet«), knjižno tudi »košenica«, v strokovnem izrazju »enokosni travnik«. Zaradi slabše kvalitete zemlje in ker teh travnikov ne gnojijo, jih namreč kosijo samo enkrat na leto.

Zaraščanje senožeti
Travnik v sedanjem obsegu je le še ostanek nekdaj veliko obsežnejše senožeti, ki se postopoma zarašča. Ohranil se je zato, ker je razmeroma raven in ga je mogoče strojno pokositi. Če natanko pogledate, boste opazili, da je okoliško zemljišče precej bolj strmo in predvsem razgibano, zato ga je bilo mogoče kositi le ročno. Obdelovanje slabših zemljišč so postopoma opustili, ko je na kmetijah začelo primanjkovati delovne sile. Mladi zlasti z manjših kmetij so se odseljevali in se zaposlovali v drugih gospodarskih dejavnostih. Izpad delovne sile v kmetijstvu so sicer nadomestili kmetijski stroji, vendar preveč razgibanih zemljišč s stroji ni mogoče obdelati. Tako se velik del nekoč obdelanih kmetijskih zemljišč zarašča in s tem vrača v svoje prvobitno stanje, ki je bilo gozd.
Proces opuščanja slabših kmetijskih zemljišč in s tem zaraščanja se je začel z industrijsko revolucijo v začetku 19. stoletja, pri nas pa se je močno razmahnil sredi prejšnjega stoletja. Na območju Rakitne je bilo leta 1937 okrog 1100 ha travnikov in senožeti (od tega slednjih okrog 2/3), leta 1960 še okrog 890 ha, leta 2003 samo še 320 ha. V istem obdobju pa se je površina gozdov povečala z 850 na okrog 1370 ha, zemljišč v zaraščanju, ki še niso prekategorizirana v gozd, pa je bilo leta 2003 nekaj manj kot 350 ha. Z zaraščanjem se proizvodne zmogljivosti kmetijstva zmanjšujejo, obenem pa se močno spreminja tudi podoba kulturne krajine. Letalska posnetka območja, kjer se nahajamo, iz let 1971 in 2011 lepo ponazarjata te spremembe.
Svoj čas se je zdelo, da je zaraščanje slabših in razgibanih travniških zemljišč nepovraten proces. Tehnika pašnih aparatov pa danes omogoča, da zemljišča v zaraščanju ponovno vključimo v kmetijsko rabo oziroma v pridelavo hrane s pašo živine. Pašni aparati so uspešno nadomestili pastirje, ali bolje pastirčke, saj so vsaj v naših krajih živino v glavnem pasli otroci. Tega že nekaj desetletij ne morejo več početi, saj je šolanje postalo bolj zahtevno in potrebe po izobrazbi tudi kmečkih otrok so vse večje.

Košnja nekoč
Ročna košnja ter grabljenje travnikov in senožeti sta predstavljala težaško delo. Da bi bilo dovolj hitro opravljeno, so pri košnji poleg članov družine praviloma sodelovali tudi najeti kosci in grabljice, bodisi v okviru medsosedske pomoči ali kot dninarji za zaslužek. Velikost senožeti so pogosto merili s številom koscev, potrebnih, da se senožet pokosi v enem dnevu (na primer: »Ta senožet je za sedem koscev.«). Ob košnji so gospodinje poskrbele za dobro hrano, gospodarji za pijačo in tobak, dekleta za »pušeljce« koscem, ki so jim jih pripele za klobuk ali na srajco. Pelo se je, se iskrilo med fanti in dekleti, pa tudi moževalo. Zato je bila košnja tudi pomemben družabni dogodek. Ob tem delu so se razvili številni običaji, ki danes sodijo v kulturno dediščino in se občasno obujajo v okviru etnografskih prireditev.

Botanično bogastvo
Značilnost senožeti je bogat botanični sestav travne ruše. Med travo rastejo številne zeli, tudi zdravilne, in divje cvetlice. Poleg ivanjščic in primožkov poganjajo travniške orhideje, orlice, ranjak, šentjanževke, rman, arnika in dobra misel, razne zvončnice, lakota, travniška kadulja in grintavec, tu najdemo tudi kranjsko in brstično lilijo – kraljico med senožetnimi rožami – in še mnoge druge. Nekatere so zaradi redkosti zaščitene in prosimo, da jih ne trgate.
Zaradi take sestave ruše je senožetna krma bolj kakovostna in zato so jo včasih označevali s posebnim imenom »br(d)no seno«. Košenice v času do visokega poletja, preden jih pokosijo, predstavljajo tudi razkošno pašo za oči. Ohranjanje košenic brez intenzivnega gnojenja in z nekoliko kasnejšo košnjo je zato pomembno tudi z ekološkega vidika.