Navadni polh (Glis glis) je ena naših najzanimivejših živalskih vrst. Njegovo življenje je razdeljeno na spanje v podzemlju in hranjenje v drevesnih krošnjah in je čisti ponočnjak. Je značilna gozdna vrsta, pri nas močno vezana na obrode drevesnih vrst, zlasti bukve in hrasta. V semenskih letih s polnim obrodom mastnega bukovega žira zaradi namnoženih polhov naši gozdovi dobesedno oživijo. Od konca poletja do začetka zime jih lahko poslušamo cele noči, ko plezajo po drevju, cvilijo, nergajo in luščijo seme. Njihova gostota lahko znaša do impresivnih nekaj deset osebkov na hektar; že leto kasneje, ko ni hrane in preskočijo razmnoževanje, pa so za velikostni razred nižje. Zanimiv je tudi mehanizem, s katerim uravnavajo razmnoževanje. Spomladi se polhi hranijo tudi s popki bukve, ki so lahko cvetni ali navadni – brez zametka cvetov. Polhi verjetno naravnajo svojo vsakoletno rodnost glede na vsebnost hormonov cvetnih popkov bukve. Izkušeni polharji tako že spomladi, še preden gozd ozeleni, po velikosti bukovih popkov vedo, ali bo jeseni polšje leto.

Polh sodi v najstarejšo skupino glodavcev, v Sloveniji ima še tri bližnje sorodnike, drevesnega (Dryomys nitedula) in vrtnega polha (Eliomys quercinus) ter podleska (Muscardinus avellanarius), ki so vsi manjši. Kot pri ostalih predstavnikih skupine jim sekalci rastejo vse življenje, zato jih morajo neprestano uporabljati. Njihovo ostrino vzdržujejo s stalnim drgnjenjem spodnjih zob ob zgornje, kot pri samobrusilnih nožih. Sekalci so rumeno obarvani od barvil v popkih, lubju in mastnih semenih, ki so glavna polhova hrana. Polhi dosežejo starost do 14 let, v povprečju pa 2 do 3 leta. Imajo največ eno leglo na leto, v katerem je 4 do 9, največkrat 5 mladičev. Ostali primerljivo veliki glodavci živijo manj časa in se bistveno hitreje razmnožujejo. Polhi so pregovorno sive barve, zelo redki so popolnoma črni, rjavi ali celo beli. Vendar slednji zaradi vpadljivosti ne preživijo dolgo, saj so polhi pomembna hrana mnogim plenilcem: od kun, sov do risa, ki jih ob vhodih jam išče med njihovim spanjem. Odrasli polhi tehtajo 20 do 30 dekagramov. Najlažji so spomladi, ko se zbudijo iz podaljšanega, do 7 mesecev dolgega zimskega spanja. V letih, ko je hrane dovolj, na račun pridobljene maščobe do jeseni podvojijo težo.

Polh živi v listopadnih in mešanih gozdovih Evrope in jugozahodne Azije. Na njegovo razširjenost so morda vplivali že Rimljani, ki so ga kot kulinarično cenjeno vrsto gojili v lončenih posodah glidarijih ter razvažali med kolonijami. Kljub veliki razširjenosti vrsto upravičeno obravnavamo kot »našo«, saj je bila prvič opisana prav na Kranjskem (tipsko nahajališče Carniola), z njo pa je na območju Slovenije povezano tudi bogato kulturno izročilo. Pomislimo le na znamenit litorez iz Slave Vojvodine Kranjske s hudičem, ki žene polhe, s katerim je Valvazor skušal pojasniti nenadne populacijske eksplozije polha, ki se zgode v letih obroda bukve. Zaradi mesa, ki je bilo za ljudi na podeželju pomemben vir beljakovin, maščobe, ki ji pripisujejo zdravilno moč, in kožuščkov, iz katerih se izdeluje tradicionalne polhovke, je bila vrsta tudi gospodarsko pomembna in lov na polha uporabna veščina. V obdobju med obema vojnama je bil na Rakitni zaslužek od prodaje dveh lepih polhov enak polni dnini oz. »žernadi« odraslega moškega.

Polharstvo ima na Slovenskem dokumentirano skoraj 800-letno tradicijo, verjetno pa so začetki še mnogo zgodnejši. Za lov se najpogosteje uporablja pasti z vabo (šklop, škrinjica), ki se jih na dolgih palicah nastavlja na drevesa. Na območju celotne Rakitne in ostalih višje ležečih kraških predelih pa se polhe lovi skoraj izključno »na polšne«, t.j. na pasti, nameščene na vhode njihovih podzemskih bivališč (polšne). Polhi v manjših kolonijah prespijo v njih celo zimo in velik del leta tudi podnevi. Zvečer jih zapustijo, zjutraj se vrnejo vanje. Polhi lahko več desetletij uporabljajo iste polšne. Njihove lokacije so zato med pravimi polharji skrbno varovana skrivnost, ki prehaja iz roda v rod.

Polh je v Sloveniji umeščen med lovne vrste, kar pa je širše gledano redkost. Lovi se ga le še na Hrvaškem. Lovijo ga lahko člani polharskih in lovskih društev. Območje Rakitne pokriva Polharsko društvo Krim, ki poleg polhanja sodeluje pri raziskovanju ter zbiranju in ohranjanju kulturnega izročila o polhih. V Polharskem domu nekaj kilometrov od Rakitne ob cesti proti Podpeči si lahko ogledate polharsko muzejsko zbirko. Ljubiteljski polharski muzej deluje tudi v sosednjem Preserju.