Kras označuje množico procesov in pojavov, ki so posledica vodotopnosti kamnin. Najbolj razširjen je v karbonatnih kamninah, kot sta apnenec in dolomit. Intenzivnost zakrasevanja je odvisna predvsem od klimatskih in geoloških pogojev: več padavin povzroči več raztapljanja, bolj čisti karbonati so bolj topni itn. Kljub temu da se apnenec topi nekoliko hitreje od dolomita, zakraseva tudi slednji, a so na dolomitnem površju zaradi značilne »krojitve« in mehanskega razpadanja dolomita kraški pojavi nekoliko manj izraziti.
Na apnenčastih in dolomitnih območjih Rakiške planote in Krima lahko opazujemo številne kraške pojave, od najmanjših škrapelj do kraških polj. Na tem območju je registriranih 78 kraških jam, največ v severnem delu, v jurskih apnencih na robu Ljubljanskega barja. V dolomitu so vhodi v jame precej redki. Med njimi je znana Golobja jama, ki je dolga okrog 150 in globoka okrog 100 metrov, vhod vanjo pa je na strmem pobočju nad dolino Prušnice in pod Goveščkom na zahodni strani Novaške gore.

Vrtače so najbolj pogosta površinska kraška oblika. Največkrat nastajajo na mestih, kjer je zaradi različnih vzrokov korozija kamnin večja, lahko pa nastanejo tudi z ugrezanjem in posedanjem tal. Na območju Krima in Rakitne je gostota vrtač največja na ravnejših delih iz jurskega apnenca. Na območju požiralnikov na Rakiškem polju so t.i. sufozijske vrtače, ki nastanejo s posedanjem zaradi izpiranja sedimenta v kras.

Udornice so kotanje, ki so nastale z udorom jamskega stropa. Izrazita udornica v bližini Rakitne je Globoka dolina. Leži med vrhom Globoke doline in Štango, zahodno od Gorenje Brezovice in je globoka prek 80 m. Najverjetneje pod njo poteka glavni podzemni vodni tok iz Rakiške planote. Nahaja se v zgornjetriasnem glavnem dolomitu, od nje pa se v dinarski smeri proti robu barja v jurskem apnencu razteza niz vrtač.

Dolec (dolek) je plitva, podolgovata, dolinam podobna reliefna oblika, značilna za dolomitna tla. Je najpogostejša reliefna oblika na pobočjih, ki obdajajo Rakiško polje. Geograf in krasoslovec akademik Ivan Gams je prav na primeru Rakitne objavil eno prvih znanstvenih razprav o dolcih v Sloveniji. Razvoj dolcev so nekoč povezovali z obledeniškimi procesi v ledenih dobah, novejše raziskave pa so potrdile domnevo profesorja Gamsa, da dolci s kraškimi in erozijskimi procesi nastajajo tudi danes. Zaradi značilne krojitve in razpadanja dolomita v vrhnjih slojih voda odteka plitvo pod površjem v smeri največjega naklona pobočja. Vodni tok raztaplja in erodira dolomitne delce. Razvoj dolcev pospešuje naslednja povratna zanka: kjer je toka več, je mehanska in kemična erozija močnejša in se pobočje hitreje poglablja ter s tem pritegne še več toka. Pri majhnih naklonih pobočja je poglavitni proces raztapljanje, pri večjih naklonih pa postane pomembnejša mehanska erozija.

Kraška polja so od nekaj do več sto kvadratnih kilometrov velike zaprte kotanje z uravnanim dnom. Voda na polja priteka iz izvirov na robu polja ali estavel (požiralnikov, ki so lahko tudi bruhalniki vode) na samem polju, odteka pa skozi ponore in estavele. Kraška polja so navadno usmerjena vzdolž močnih tektonskih struktur, ki velikokrat pogojujejo njihov nastanek. Dna polj se korozivno uravnavajo v nivoju kraške podtalnice, območje polj pa se širi z bočno korozijo.

Rakiško polje je 2 km dolga in 1 km široka kotanja, katere rob se najniže spusti na severu proti Ljubljanskemu barju in na jugovzhodu proti dolini Zale. Živo skalno podlago polja tvori glavni dolomit, voda nanj doteka iz območja slabo prepustnih kamnin. Najnižji deli polja so močvirnati, ob deževju del polja poplavi. Polje je usmerjeno v dinarski smeri JV–SZ, podobno kot niz znamenitih kraških polj (Babno, Loško, Cerkniško, Planinsko polje), ki ležijo 10 km južneje ob Idrijskem prelomu.