Gozdni rob
Prizorišče spopadov, ukan in sožitja med rastlinami in živalmi
Rastline in živali so povezane na mnoge zanimive načine. Rastline predstavljajo osnovno hrano večini živalskih vrst, od komaj vidnih žuželk do jelenov. Bežati ne morejo, a so razvile številne druge zaščite: vsiljivca zalijejo s smolo, mu uničijo simbionte v prebavnem traktu, pečejo, bodejo, so neprijetnega okusa ali celo strupene. Živali jim skušajo kljubovati z nevtralizacijo njihovih strupov, z oroženelim, na trne neobčutljivim nebom, dolgim gobcem in celo s skupinskimi koordiniranimi napadi, kjer se posamezniki žrtvujejo za preživetje vrste, kot je značilno za podlubnike ob napadu iglavcev.
Ta vojna je neskončna, lahko pa preide v sodelovanje z obojestranskimi koristmi. Žužkocvetne rastlinske vrste so popolnoma odvisne od opraševalcev, med katerimi so pri nas pomembne žuželke, v toplejših podnebjih pa tudi ptiči in sesalci. Pomembna oblika sodelovanja je zoohorija ali raznos semen rastlinskih vrst, ki ga opravljajo živali. Živali pojedo seme rastlin, ga iztrebijo ter s tem prenesejo in hkrati pognojijo.
Semena prenašajo tudi na dlaki ali perju. Nekatere si pripravljajo zaloge plodov in semen in nanje pozabijo ali pa ne dočakajo dni, ko bi jih lahko užile. Za usluge, kot sta opraševanje in raznos semena, rastline ponujajo živalim sladki nektar, slastno mesnato ovojnico ploda ali druge užitne dele.
Gozd na svojem robu prek grmovnih vrst postopno prehaja v travnik. Pestrost rastlinskih in živalskih vrst je tukaj velika, saj se na majhnem področju stikajo gozdne, robne in travniške vrste. Zaradi obilice svetlobe je hranilna vrednost in produktivnost pritalnih rastlin pogosto večja kot pod zastorom gozda. Rastline nižje rasti so obenem na dosegu gobca, smrčka in kljuna. Mnogim živalskim vrstam, na primer parkljarjem je gozdni rob nadvse privlačen, ker nudi možnost hitrega umika v zavetje gozda in oblico hrane v bogati grmovni rasti in travniški paši. Gozdni rob je prava arena za opazovanje odnosov med rastlinskimi in živalskimi vrstami. Prilagoditve na te odnose so opazne pri skoraj vseh rastlinah.
Šipek (Rosa sp.)
Žužkocvetna zoohorna vrsta. Njeni glavni raznašalci so večje vrste ptic, ki pogoltnejo cel plod, da ostane nepoškodovan. Pod sladko zunanjo ovojnico plodov, iz katerih kuhamo marmelado, se skrivajo oglata semena in polno bodečih paličic, ki odvračajo tiste vrste živali, ki bi za razliko od ptičev plod prežvečile in s tem uničile njegovo seme. Tako rastline same izbirajo ustrezne raznašalce.
Črni trn (Prunus spinosa)
Grmovna vrsta, pogostejša na toplih legah. Že njeno slikovito ime pove, da je porasla s trni, ki so zelo trdi in dolgi tudi do nekaj centimetrov. Ta žužkocvetka ima bele cvetove. Njeni plodovi so podobni majhnim slivam, s slivo je tudi v sorodu. Več njenih lastnosti priča, da je vrsta zoohorna. Koščica v plodu je podobno kot pri domači češnji trda, okrogla in gladka brez robov, da seme ob prehodu skozi prebavni trakt ne poškoduje raznašalca ter da ostane tudi samo nepoškodovano in ohrani kaljivost. Dokler je seme nezrelo, je zunanji mesnati del ploda, ki je vaba za živali, trpek, ko dozori, pa postane slasten. Spremeni se tudi njegov videz – prej poprhnjeno voščena ovojnica postane sijoče črna in že na daleč vabi raznašalce: »Moje seme je zrelo, pridite!«
Češmin (Berberis vulgaris)
Pogosta grmovna vrsta gozdnega roba. S trni na poganjkih se ščiti pred objedanjem. Na osvetljenih delih rastline, ki so najbolj izpostavljeni, so z bodicami močno obrasli tudi robovi listov. Živorumeni cvetovi nedvoumno pričajo, da vrsto oprašujejo žuželke. Češmin je za učinkovitejše opraševanje razvil zanimiv mehanizem. Prašniki se na dotik v trenutku sklenejo in s tem ob pristanku žuželke nanjo nanesejo pelod. Češmin je tudi zoohorna vrsta. Njegove živordeče podolgovate plodove, ki rastejo v grozdih, raznašajo predvsem ptiči, zaradi izrazitega kislo-sladkega okusa jih cenimo tudi ljudje.
Navadna leska (Corylus avellana)
Njeno seme raznašajo mali glodavci, na primer veverice in miši ter več vrst večjih ptic, zlasti šoje in druge vrste iz skupine vranov. Del semen pojedo in s tem uničijo, del pa prihranijo za čas, ko je v naravi manj hrane, vendar vseh »shrambic« kasneje ne najdejo. Kotičkov s pozabljenimi lešniki ni težko najti. Pozno poleti na senožetih vzklijejo skupinice lesk, ki so lahko tudi do sto metrov oddaljene od najbližjega grma.
Glog (Crataegus monogyna)
Žužkocvetna zoohorna grmovna vrsta. Pred objedanjem se ščiti s trnjem in zelo obilnimi trnastimi poganjki na mestih, kjer je bila poškodovana.
Pegasti kačnik (Arum maculatum)
Večletna zelnica, ki se pred objedanjem ščiti z bodečimi kristali v notranjosti listov. V učinkovitost zaščite se brez dolgotrajnih posledic prepričamo, če nekaj minut žvečimo del lista. Zaradi svoje značilne obarvanosti je rastlina hitro prepoznavna in že na ta način odvrača potencialne plenilce: »Jaz sem tista, ki pečem!«
Avtor besedila: dr. Klemen Jerina | Avtor fotografij: Robert Brus (1-4, 6), F. Poljšak (5)
