Rimljani so svoj veliki imperij na vseh zunanjih mejah zavarovali z urejenim obrambnim sistemom, imenovanim limes, da bi z njim onemogočili ali vsaj otežili prodore sosednjih ljudstev, po njihovem barbarov, na rimsko državno ozemlje. Na celinski Evropi je bil limes na Renu in na Donavi, na britanskem otočju pa sta rimski svet od neljubih sosedov ločila Antoninov in še bolj znani Hadrijanov zid. Limes je bil očitno ranljiv, zato so rimski vojaški strategi limesom na zunanjih mejah dodajali še vojne krajine, razporejene po notranjosti države. Eno takih so zasnovali na danes slovenskem in hrvaškem ozemlju, med takratnimi mesti Tergeste (Trst), Tarsatica (Reka), Emona (Ljubljana) in Forum Iulii (Čedad). To je na ozemlju, kjer je prehod med Jadranskim morjem in Alpami najnižji in zato najlažje prehoden in koder je peljala najugodnejša kopna pot iz Balkanskega polotoka in Panonije na Apeninski polotok. Z njo so zaprli vzhodna vrata Italije, matice rimskega imperija, kamor so pritiskali vzhodnoevropski nomadi in germanska plamena iz srednje in severne Evrope. Zaporni sistem so poimenovali Claustra Alpium Iuliarum, po Julijskih Alpah (Alpes Iuliana), ki so po pojmovanju antičnih geografov segale še precej daleč v predalpski svet. To je bila politično in vojaško urejena teritorialna obramba s svojim poveljstvom in vojaškim enotami, ki je skrbela tudi vse tamkaj zgrajene utrdbe (claustre). Zasnovali so jo v 3. stoletju, jo do kraja dogradili ob koncu 4. stoletja ter jo v 5. stoletju opustili. Zaporne zidove s stolpi, manjše utrdbe, kastele, in signalne stolpe so zgradili na vseh strateško občutljivih mestih in na vseh možnih prehodih od Kvarnerskega zaliva in tamkajšnjega mesta Tarsatica (Reka), preko Snežnika, Roba, Rakitne, Pokojišča, Vrhnike, okolice Logatca, pa čez Bačo pri Koritnici v Baški grapi in preko Čedada (Forum Iulii) do Rotne vasi ob Zilji na Koroškem. Operativno vojaško središče je bila trdnjava Ad Pirum v Hrušici, zaledni postojanki pa sta bili Nauport (Nauportus, Vrhnika) in Kastra (Castra, Ajdovščina). Klavstre niso nikoli služile namenu, za katerega so bile zgrajene, to je, da bi še pravi čas in dovolj daleč od Italije ustavile sovražnike, barbare. Zato pa so večkrat v pozni antiki predstavljale bojno polje srditih notranjih spopadov med rimskimi cesarji. Tu sta cesar Teodozij in uzurpator Evgenij 5. in 6. septembra leta 394 bila znamenito bitko pri reki Frigidus (Vipava, Hubelj), »na meji, kjer daleč v globokih kotanjah Alpe v vijuge dolin tesnijo težavne dohode, z gmotami skalnih pečin razpenjajo čvrste zapahe …« (rimski pesnik Claudius Claudianus (370–404) v panegiriku na čast zmagovitemu Teodoziju). Claustra Alpium Iuliarum je bila ena najvažnejših vojnih krajin rimskega imperija in pomemben člen v obrambni strategiji rimske države. O njej so prav zato poročali mnogi antični pisci, v vojaškem priročniku Notitia Dignitatium iz začetka 5. stoletja pa je tudi grafično prikazana: pod alpskimi vršaci je vzhodno od napisa Italia (Italija) upodobljen dvojni zaporni zid s stolpi, na zahodni strani pa je utrjena, veličastna Aquileia (Oglej). Na predlogi iz 4. stoletja je pred zapornimi zidovi predstavljeno utrjeno mesto Castra (Ajdovščina). V slovenskem ljudskem izročilu je spomin na ta velikanski gradbeniški podvig antičnih Rimljanov ohranjen v značilnem poimenovanju njegovih, na zunaj še vedno vidnih in prepoznavnih preostankov, kot Ajdovski zid, Šance, Pri konfinu, Prezid, Cvinger, Zid, Turnovšče, Straža, Mirje, Klavže in podobno.