Rjavi medved
Rjavi medved je posebnež med zvermi. Za razliko od ostalih vrst ni plenilec in večje živali lovi le izjemoma. Večina njegove hrane je rastlinskega izvora, zlasti energijsko bogata, kot so na primer žir, želod in jagodičja. Zaradi zverskega prebavnega trakta slabo prebavlja balastno hrano. Potrebe po beljakovinah zadovolji predvsem z žuželkami, na primer mravljami, osami in čebelami, in mrhovino večjih divjih živali, ki jo je po hujših zimah veliko. Ob koncu vročih poletij neredko vidimo njegove iztrebke, ki so zaradi številnih neprebavljenih ostankov os skoraj povsem rumeni.

Medved ni teritorialna žival in jih zato na istem območju lahko živi več hkrati. Lokalne »vroče točke«, kjer je hrana še zlasti obilna, kot so na primer opuščeni sadovnjaki, krmišča in nelegalne deponije s klavskimi ostanki, lahko v istem času obiskuje celo več deset različnih medvedov. Rakitna z okolico tvori del osrednjega območja medveda v Sloveniji. Njegova gostota je okoli 1 osebek na 10 km2, kar pa se med leti in znotraj leta močno spreminja glede na trenutno razpoložljivost hrane v ožji in širši okolici. Slovenija za medveda ni velika. Posamezne živali lahko uporabljajo območja, ki imajo premer kar do 70 kilometrov, samci večja, samice manjša.

Verjetno je bil medved prvotno dnevno aktivna vrsta. Sedaj je ponočnjak, saj s tem zmanjšuje verjetnost srečanja s človekom. Še zdaj opažamo, da so mlajši medvedi bolj dnevno aktivni, s staranjem in nabiranjem negativnih izkušen pa premikajo svojo dejavnost v noč. Podnevi največkrat počivajo, bodisi v kritju gostega gozda, bodisi na vrhovih slemen in gričev, kjer lahko dobro nadzirajo okolico in se lahko ob nevarnosti – bližujočemu so človeku – pravočasno umaknejo.

Od vseh treh vrst velikih zveri je medved v okolici Rakitne najpogostejši. Ker se človeku praviloma zelo umika, ga je težko videti, vendar bomo z malo sreče lahko kjerkoli okoli vasi in na učni poti zasledili znake njegove prisotnosti – sledi v blatu, razkopane osirje ali podrt štor. Rakitna je obkrožena z medvedi, zato je vrsta upravičeno prišla v vaški grb.

Volk
Volkovi so družabni do pripadnikov svojega tropa, ne trpijo pa članov drugih tropov in pred njimi za vsako ceno branijo svoja ozemlja. Trop tvorijo ožji sorodniki: vodita ga dominantni (ali alfa) samec in samica, ostali člani pa so njuni mladiči. Velikost tropa je odvisna od velikosti najpogostejše plenske vrste bivalnega območja – večji je plen, večji so tropi. Pa ne zato, ker bi večji plen lahko obvladal samo večji trop, temveč zaradi bontona pri hranjenju. Na plenu se najprej nahranita vodji tropa in njuni najmlajši mladiči, šele zatem pridejo na vrsto mladiči iz prejšnjega leta in morebiti iz leta pred tem. Pri majhnem plenu vsi dorasli mladiči pogosteje ostanejo brez hrane, zato prej zapustijo trop. Volkovi zaradi teritorialnosti in navzgor omejene velikosti tropov sami regulirajo svojo številčnost, zato jih ni treba streljati. Raziskave tudi jasno kažejo, da z odstrelom težav, kot so napadi na drobnico, ne zmanjšujemo, temveč kvečjemu povečujemo.

Območje med Vrhniko, Cerknico (Menišijo) in Iško obvladuje en trop volkov.V zadnjih letih je bilo ozemlje tega tropa večkrat izpraznjeno in ponovno zapolnjeno z novimi osebki. V letih, ko je zapolnjeno, lahko v Rakitni poleti slišite enega najbolj prvinskih zvokov v naravi – tuljenje volkov, s katerim morebitne vsiljivce svarijo, da je prostor že zaseden.

Ris
Ris je specializiran plenilec, ki lovi predvsem srnjad, v manjšem obsegu tudi jelenjad, gamsa in polhe, zaradi katerih celo preiskuje vhode jam in spodmolov, kjer polhi spijo. Večji plen zaleze in skokovito napade. Del ga poje takoj, del pa pokrije z listjem in se z ostankom postopno hrani še več dni. S pokrivanjem ga obvaruje pred mrhovinarji iz zraka, kot so na primer krokarji, ne pa pred talnimi mrhovinarji, ki hrano iščejo po vonju. Med slednjimi je zaradi izvrstnega voha in velikosti uspešen zlasti medved, ki najde velik del ostankov risovih plenov in jih vse naenkrat poje. Morda se je prav zaradi več 100.000-letnega sobivanja z medvedom naš ris specializiral na razmeroma majhen plen in postal tudi sam manjši.
Ris je bil v Sloveniji, podobno kot jelenjad, iztrebljen na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Ponovno so ga naselili lovci v zgodnjih 70. letih prejšnjega stoletja na Kočevskem. Prva desetletja je uspešno poselil velik del Slovenije, del Italije in Hrvaške in tudi območje Rakitne. Zadnja leta pa ima ris velike težave zaradi preteklega prelova (tudi krivolova) in verjetno parjenja v sorodstvu. Danes je najbolj ogroženi sesalec v Sloveniji. V celi državi jih živi 10, morda 15, na območju Rakitne je leta 2013 živel le še en ris.