Podobno kot ljudje ne moremo živeti kjerkoli, tudi živali potrebujejo prostor s točno določenimi lastnostmi, v katerem lahko najdejo hrano, kritje pred plenilci, mrazom in drugimi vremenskimi ekstremi, ter se umaknejo človeku. Gozdovi se od travnikov in drugih odprtih površin razlikujejo po več življenjskih dejavnikih. V njih so temperature v povprečju nekoliko višje in manj nihajo kot na prostem. Za rastlinojedce je v njih manj hrane, a je je nekaj dostopne tudi pozimi, saj je v gozdu zaradi krošenj manj snega. V gozdu lahko najdejo varnostno kritje pred človekom tudi največje živalske vrste.

V večjem delu Slovenije vključno z Rakitno je prevladujoče naravno rastje gozd. Brez posredovanj človeka bi pokrival skoraj vso državo. Zato ni presenetljivo, da med živalstvom prevladujejo skupine in vrste, vezane na gozd, ni pa značilnih vrst odprte krajine. V Rakitni iz naselja še pred nekaj desetletji skoraj ni bilo moč videti gozda, vendar je osrednja kraška planota z več strani obdana s strmimi pobočji in soteskama Iške in Zale, kjer gozd nikoli ni bil skrčen. Rakiški gozdovi v navezavi s sosednjimi tvorijo obsežna gozdnata območja, ki segajo vse do Kočevskega, Snežnika in naprej do Gorskega Kotarja in Risnjaka na Hrvaškem. Zato je tu živalstvo dobro ohranjeno in so preživele tudi najbolj zahtevne vrste.

Na območju Rakitne stalno živijo vse avtohtone vrste velikih zveri: medved (Ursus arctos), volk (Canis lupus) in ris (Lynx lynx), ki potrebujejo veliko prostora in so praviloma preživele le v gozdnatih območjih sveta. Njihova sedanja odvisnost od gozda je verjetno rezultat dolgotrajnih vplivov človeka, ki je zveri tisočletja preganjal, zatiral, jih lovil in pobijal na vse mogoče načine. Preživeli so le posamezniki, ki so bili bolj plašni, se umikali človeku in živeli bolj prikrito – v gozdu.

Med parkljarji je najbolj razširjena jelenjad (Cervus elaphus), sledijo srnjad (Capreolus capreolus), gams (Rupicapra rupicapra) in divji prašič (Sus scrofa). Vse razen gamsa so vsaj deloma vezane na gozd. V njem dobijo pomemben delež hrane, kot so trave, zeli, grmičje, mladje in plodovi drevesnih vrst ter varnostno kritje pred zvermi in človekom. Gams kot spreten hribolazec ne rabi nujno kritja gozda, saj se ob nevarnosti umakne v stene. Srnjad je tipična vrsta gozdnega roba in v največjih gostotah živi na področjih, kjer je gozd razdrobljen. Ko se gozdnatost povečuje, se razmere zanjo slabšajo, boljšajo pa za prašiča in jelenjad. Na gozd je najbolj vezana jelenjad, zato je med parkljarji na območju Rakitne najpogostejša. Zaraščanje sproža obsežne spremembe zastopanosti vrst parkljarjev.

Značilen gozdni predstavnik malih zveri je kuna zlatica (Martes martes), ki večino časa preživi v drevesnih krošnjah. Od kune belice (Martes foina), ki je v celotni Sloveniji mnogo pogostejša, jo zlahka ločimo po rumeno obarvanem trebuhu. Gozdna ali divja mačka (Felis sylvestris) že po imenu živi v gozdu. Po njej je verjetno dobil ime tudi bližnji Mačkovec. Med malimi zvermi je najpogostejša lisica (Vulpes vulpes), pogoste so tudi vse vrste iz skupine kun, vključno z jazbecem (Meles meles), po katerem so Rakičani poimenovali del pobočja pod Novaško goro – Jazbne.