logorakitna logo  3 
Geologija in nastanek Rakiške planote
Pogled v milijone let nazaj
  • Starost in sestava kamnin

    Rakiška planota je del zunanjih Dinaridov, ki jih v večini sestavljajo kamnine srednjega zemeljskega veka, mezozoika (čas pred 250 do 65 milijoni let). V mezozoiku je bilo to območje morska plitvina ob robu kontinenta. V njej so se kopičile karbonatne usedline, ki so se kasneje preoblikovale v apnenec in dolomit. Apnenec povečini tvori mineral kalcit (kalcijev karbonat), dolomit pa mineral dolomit (kalcijev magnezijev karbonat). Karbonatne usedline so nastale iz skeletov morskih živali (koral, foraminifer, mehkužcev), a kalcijev karbonat se izloča tudi kot posledica metabolizma morskih živali in neposredno kemično. Večina apnenca je biogenega izvora, debeli skladi kamnine so nastali iz nekoč živih bitij.

    Najstarejše kamnine na območju Rakiške planote so iz začetka mezozoika, spodnjega triasa. To so različne oblike dolomita, ki jih najdemo jugovzhodno, vzhodno in severno od Rakitne. Stare so med 250 in 245 milijoni let. Njihov nastanek sega v obdobje, ki je sledilo najbolj uničujočemu množičnemu izumrtju, ko je izginilo kar 96 % vseh tedanjih morskih vrst in 70 % kopenskih vretenčarjev in se je življenje na zemlji intenzivno obnavljalo. Dolomit prevladuje tudi v kamninah srednjega triasa (čas pred 245 do 215 milijoni let) in zgornjega triasa (čas pred 215 do 200 milijoni leti). V obdobju zgornjega triasa je na tem območju nastala do več kilometrov debela skladovnica karbonatnih kamnin. Iz tega obdobja izvira glavni dolomit kot najbolj razširjena kamnina na območju Rakiške planote. Razprostira se zahodno in severno od vasi.

    Triasu je sledilo obdobje jure, v katerem je nekdaj enotna karbonatna platforma razpadla na več manjših enot. Iz tistega obdobja (čas pred 200 do 175 milijoni let) izvirajo jurski oolitni apnenci in dolomiti, ki se raztezajo med Krimom in Podpečjo. Vsebujejo majhne, praviloma do 2 mm velike kroglice, ki so nastale, ko se je kalcijev karbonat koncentrično izločal in se nabiral okoli kristalizacijskega jedra. V obdobju spodnje jure je nastal tudi znameniti apnenec iz Podpeči, ki ga prepoznamo po dolgih, belih presekih litoidnih školjk v črnem kamnu. Te školjke so živele v plitvih blatnih lagunah z malo kisika.

    Tektonika

    Širše območje med Rakitno in Ljubljanskim barjem seka več prelomov v značilni dinarski smeri, SZ–JV. Glavna sta želimeljski in borovniški prelom, skozi Rakitno pa poteka rakiški prelom, ki je omogočil nastanek kraškega polja na Rakitni. (Več o tem na tabli št. 17.) Krimsko hribovje in rakiško grudo na severu omejuje Ljubljansko barje. To je tektonska udorina, ki se je v zadnjih dveh milijonih let ugreznila za več sto metrov in se še vedno ugreza za več kot meter na tisočletje. Hitro ugrezanje barja botruje tudi razvoju površinske rečne mreže. Reki Iška in Zala ter potok Prušnica, pritok Borovniščice, sledijo ugrezanju barja in so v nekdaj enotno planoto vrezali več sto metrov globoke kanjone.

    Vode na Rakiški planoti

    Površinski dotoki Rakiškega polja se zbirajo na manj prepustnih, predvsem spodnje triasnih kamninah, na njegovem jugovzhodnem, južnem in zahodnem obrobju in tudi na samem polju. Stalnih in občasnih izvirov je več kot dvajset. Vode se večinoma stekajo v rakiški Graben, ki z Rakitne odteka skozi niz požiralnikov v Ponikvah nedaleč od vasi. V tem delu odtekata tudi dva občasna potoka izpod Novakov in Žotovega griča.

    Poznavanje vodnih povezav je izjemnega pomena za določitev varstvenih pasov vodnih virov. V ponore spustimo majhno količino ljudem in živalim nenevarnih barvil, katerih prisotnost na izviru določimo z občutljivimi terenskimi in laboratorijskimi instrumenti.

    Sledilni poskusi s fluorescentnimi barvili so pokazali, da voda iz Rakiškega kraškega polja napaja vodonosnike Ljubljanskega barja med Podpeškim jezerom, Podpečjo in Kamnikom pod Krimom. Barvilo se je v dobrem dnevu pojavilo v bruhalniku Pod Štango na kraškem prelivnem polju med Dolenjo Brezovico in Preserjem. Hitrost toka je bila skoraj 200 m/h, kar kaže, da se voda pretaka po dobro prevodnih kraških kanalih.

    Na vzhodnem in zahodnem robu se v Rakiško planoto ostro zarezujejo pritoki Zale in Prušnice. Kljub velikemu strmcu med planoto in vodotoki voda iz polja še vedno odteka podzemno proti Ljubljanskemu barju na severu. Iška in Zala s pritoki bosta v geološki prihodnosti še naprej postopno s strani odjedali planoto. Zato bo verjetno vse večji delež vode odtekal v obe reki, čedalje manj pa se je bo stekalo v rakiški Graben.

  • 3 digitalni modelDigitalni model reliefa območja med Rakiško planoto in Ljubljanskim barjem z osnovnimi geološkimi, hidrološkimi in kraškimi značilnostmi.

  • slika3 13 podpeski marmor

     

     

     

     

     

                  Oolitni apnenec                                           Podpeški marmor

  • Zgodbe o požiralnikih

    Ljudje so že od nekdaj ugibali, kam teče voda, še posebej tam, kjer izginja v podzemlje. O tem pojavu je povsod na krasu nastalo nemalo ljudskih zgodb. Razširjena je zgodba o deklici, ki naj bi izginila v požiralniku, njene kitke pa naj bi kasneje našli na nižje ležečem izviru, ali pa tista o nesrečni volovski vpregi, katere jarem naj bi prav tako našli na izviru. Izpeljanki obeh zgodb obstajata tudi v Rakitni. Jarem volovske vprege, ki naj bi jo požrlo brezno pri hiši »Pri Jezercu«, in kitke pogrešane deklice naj bi našli pod bruhalnikom pri Dolenji Brezovici. Te zgodbe so seveda izmišljene, a vodne povezave, o katerih govorijo, so velikokrat pravilne.

  • Avtor besedila: dr. Franci Gabrovšek | Karta: dr. Franci Gabrovšek | Fotografije: B. Otoničar (2), U. Lipovec (3)