Jelenjad (Cervus elaphus)

Domorodna vrsta, ki pa je bila po marčni revoluciji v drugi polovici 19. stoletja iztrebljena in kmalu zatem v več krajih ponovno naseljena. Jelenjad v Rakitni izvira iz tiste, ki so jo grofje Auersperg naselili na Snežniku konec 19. stoletja. V te kraje se je začela priseljevati v sredini 20. stoletja. Zaradi obilice hrane na zaraščajočih se lazih in velike gozdnatosti je našla odlične življenjske pogoje in se začela naglo množiti.
Podnevi je manj aktivna in se zadržuje v kritju gozda, ponoči pa izstopa na odprte površine, na pašo, kjer jo tudi najlažje vidimo. Njeno prisotnost lahko ugotovimo tudi po značilnih sledeh, ki jih zaradi velikosti skoraj ne moremo zamenjati, kupčkih iztrebkov, objedenem mladju in grmovnicah, po olupljenih deblih tanjših dreves, zlasti veličasten pa je ruk, s katerimi jeleni v času paritve privabljajo košute in svarijo tekmece.

Srnjad (Capreolus capreolus)

Zelo prilagodljiva vrsta, ki lahko živi v odprti krajini in strnjenih gozdovih, najbolj pa ji ustreza gozdni rob. Je najpogostejša parkljasta divjad v Evropi in Sloveniji. Samo v Sloveniji živi okoli 100.000 osebkov. V Rakitni je nekaj živali talnih celo v počitniškem naselju ob jezeru. Odrasli samci (srnjaki) razen v času paritve žive samotarsko, srne pa so z mladiči. V popolnoma odprti krajini se zaradi lažjega zaznavanja plenilcev samice z mladiči združujejo v večje skupine. Za razliko od jelenjadi jo na odprtih površinah lahko vidimo tudi podnevi. Na sprehodih pa najpogosteje slišimo le njen značilni lajež, s katerim opozarja na nevarnost, ko nas zazna in se umika. Njeno prisotnost izdajajo tudi sledi, ki jih v Rakitni lahko zamenjamo le z gamsovimi, iztrebki, odrgnjena drevesa in njeni »oglasni panoji« – pol metra široke zaplate tal, kjer sta listje ali trava očiščena do gole prsti.

Gams (Rupicapra rupicapra)

Največkrat ga povezujemo z gorskim svetom, vendar živi tudi v gozdnati krajini, če je svet le dovolj strm in so na voljo stene, v katere se umakne ob nevarnosti. Takih predelov je okoli Rakitne veliko: soteska reke Zale in Iške s številnimi pritoki, stene nad Borovnico in Strmcem. Z malo sreče bomo gamsa ali pa vsaj njegove sledi videli tudi ob učni poti. Od sledi srnjadi jih lahko ločimo po tem, da so malo daljše in bolj zašiljene. Gams lahko prsta v parklju tudi bolj razklene, da se v snegu in blatu manj vdira. Najlažje ga opazimo sredi zime, v času paritve (prska), ko so razgreti samci med boji za samice manj pozorni na človeka.

Divji prašič (Sus scrofa)

V Rakitni je le občasen gost. Bolj mu ustrezajo nižji predeli, kjer so zime milejše. Zaradi intenzivnega lova je zelo previden in ga je težko videti, očitne pa so njegove sledi v prostoru – razriti travniki in odtisi v blatu, ki jih od sledi jelenjadi ločimo po obliki, predvsem pa po krnih prstih: nad glavnim parkljem ima dva polzakrnela prsta. Hrano si išče z ritjem, uživa zlasti nevretenčarje in čebulice rastlin. Čeprav ga zaradi razrite travne ruše in hranjenja na poljščinah pogosto označujemo kot škodljivca, opravlja tudi mnoge koristne naloge. Z ritjem povečuje zračnost tal in jih pripravi za kalitev, hrani se z nevretenčarji, ki uničujejo travno rušo in drevje v gozdu. Med ritjem se hrani s korenikami praproti, ki lahko za desetletja zastrejo tla in preprečijo pomlajevanje gozda.